Ko bo luna sijala in ko bo vitez odvrgel svoj ščit,
bo sebični gen, ki je razkrinkal tvojo strast,
za vedno odplaval v brezbrižje.
Pa naj bo tam, si misliš, ko imaš oči uprte v nebo.
Zakaj bi samo jaz poplesaval v mavrici brez odtenkov?
Poglej, kaj ne vidiš, da se ti je posušila koža,
medtem, ko si jo poljubljal na mokre sanje?
V razsulu sebičnosti si pozabil na strah, ki te je
iskal vsa ta leta. In ti... še vedno jočeš.
Mar ne čutiš več bolečine?
Vrni se nazaj v hrastove korenine. Morda te tam čakajo
odprtih rok in širokih oči.
A, preden boš zapustil svoje sanje, si zapolni:
ko bo luna sijala...

močo