V trenutku, ko zazvoni ZVONEC, se zgodi:

Iz globine v njej
plane kot iz vulkana
pobesnela prikazen,
ogromno žareče žrelo
s stoterimi zobmi rjove
kot ranjena žival!

Nežna tančica.
Vijolična, roza, oranžna. In modra.
Spletena v igro barv, ki jo pleše
z mojo utripajočo mislijo.
Hipoma se posesa v majhno svetlo piko.
Moja misel zbeži na varno.
Potem se pika razleti v blisk
rdečih in rumenih nazobčanih sulic.

Z močjo volje jih poskrije vase.
Tega običajno ne počne.
Tokrat ji to naroča razum.

Ko odpre vrata,
njeno telo zapustiti dovoli le strogo pretehtanim mislim.
Popolna diktatura razuma.
Izvedeta perfektno.

Nadaljujeva pogovor.
A barve se ne vrnejo več.
Pajčolani ne plešejo več.
In zima.
Zavedanje okolice je spet običajno.
Čas teče spet po zemeljsko.

Tudi sulic ni mogoče kar tako pospraviti.
Nekaj morajo prebosti.

Enostavno ne bi smel pozvoniti.

Milan Novak