Kot konica noža se je zarila bolečina vame,
z vsakim vzdihom je bila še globlje,
vrtala je in vrtala bleščeča ost,
prevrtala je dušo, načela še srce.
Zazrla sem se vase, ji sledila,
kako je pila mojo kri, kako se je redila,
ko hirala sem dneve in noči,v senci sence se iskala,
samo majhen, majhen žarek, prosim!
dajte mi luči,da najdem pot iz teme,
da vprašam za ljudi,da poiščem oči,
stisnem dlani, da vprašam za ljudi z nasmehom,
z vetrom v laseh, z mrmrajočo pesmijo na ustih.
V senci sence sem iskala svoj odsev,
konica v meni je orala črno zemljo,
črno in prekleto, nekoč v preteklosti spočeto,
brez vile rojenice, dobre vile sojenice,
brez mehke pernice, nežne uspavanke,
brez tebe, mati! ki bila si! saj sem te čutila!
kako votlo si donela, bila si le lupina!
Zdaj sem tukaj, v senci sence, s konico v sebi,
bolečina zginja, ostaja zvrtana lupina!

Ksenija Trs