Poglej, spet droben dežek zemljo moči.
Na jasi mlad gobanček hitro raste,
postane prvi vzorec svoje kaste,
najlepši se klobuk nad mahom boči.

Vsi drugi bratci mali v zemljo skriti;
jim nevoščljivost sitna voljo kvari,
bledijo, niso s srcem več pri stvari -
zavisti jih davi, ni ji kam uiti.

Po potki mlad dekliček prikoraka,
zagleda jurčka in mu bet izpuli.
Pospravi ga v košarico, junaka.

Ko mogli bi, bi prav gotovo rjuli!
A strah povalja gobice v tišini.
Sedaj molčijo. Vetrič pa kar tuli.

Lidija Brezavšček - kočijaž