Z roko v roki sta se sprehajala rdeča lisička, ki je Ezopu ušla z vrvice in črn piščanček z belo čelado (za otroke do 12 je obvezna na snegu, pri smučanju seveda, ampak to zdaj nima nobene zveze) mimo polne brajde.
Pa je rekel mali petelinček (to bo še postal, tale mali, namreč) teti lisici: Hej, zakaj mi ne daš grozdja?
Ona njemu: mali, počasi, vse ob svojem času!

In sta šla naprej. Brajda se je šibila pod debelimi jagodami in segale so skoraj do tal. (V bistvu so se bale biti pojedene, ampak to se itak vedno dogaja, samo mi, neuki, tega ne vemo.)

-Hej, nisi mi odgovorila, je rekel mali.
Lisičica pa: Mali, a ne veš, da v tem sestavku to ni moj dialog?
-Aja, je rekel piščanček pod čelado, saj res.
Lisica njemu: Reci no, folk čaka.

-Aja. Tega glozdja ne moleva jest ... (a ne gre tko?)

-Bolj se potrudi, je rekla lisica.

-Hmmm, aha, imam ga (mali se je premalo učil, potem pa takole, z zamudo, ampak bil je bister, pa je le šlo): Ne bova jedla, kel noceva, kel je itak plekislo, al kwa???


Začel je pikati travico, potem je pa utrujen zaspal.
Lisica se je vrnila k brajdi in legla pod njo, grozdne jagodice pa so ji kar same padale v usta.

- Oh, ta današnja mladina, je še rekla pred zasluženim opoldanskim počitkom (seveda je imela pišče ves čas pod nadzorom, ko je tamale treba imeti, da ne začnejo bezljati, zato se je zbudila pred njim in sta šla naprej. In ne, ni ga pojedla).

Lidija Brezavšček - kočijaž