Zbegan pogled človeka,ki mu sledijo volkovi.
Bodica na tvojem očesnem loku-
morda prepriča lačne da zbežijo!

S polnimi ustnicami se dotakneš plamena,
hlad tvoje sape ugasne vročino telesa.
Mehkoba tvojih lic,lahkota peresa,nedolžnost fetusa.

Dlani dečka,ki tava v svojem svetu,
nikoli pozabljeni občutki,spomin na dotik,
ki je zmotil ptico v letu.

Svoje telo,bi v zvezde koval,
pa do neba z rokami,
ni deček seči znal.

Na obrazu še vedno zbegan pogled,
med stenami svojega sveta,
je deček odrasel v moža.

V misli mi zdaj se prikrade,
slika tvojega golega telesa,
ko ob svitu stoje strmiš
in skozi okno zreš v drevesa.
In v meni se poraja dvom-si me popeljal v nebesa Ti ali me je popeljal On?!

AndrejaK