sončnice bodo prepletene z belim jasminom, Sofija
sveče prav tako bele
navadne
brez okraskov
v prostoru, kjer bom spala
si želim vonja mirte in zvok harfe
ki lovi prelet povoščenih kril
ramena in straža tihih angelov je čisto odveč
želim si, da bi vsak prišel še enkrat bliže
in s konico nohta zdrsel po mrzlem licu
hišica bo nekaj minut pred odhodom sklonila streho
priprla okna
odprla vrata na stežaj
da vstopi le Ona
ki si s hlajenjem telesa krajša čas
zaplesali bova med brhke stezice
jaz, njen ženin v belem
in Ona, moja nevesta v črnem
zaplesali prek dolin
med vinograde omamne
jagode sladke
še zadnjič bom videla svojega žrebička
in sklonila glavó
da se misel napije
tako nekako naj bo, Sofija
in nič solz
nič ihtenja
nič mlačnih stiskov rok
Sofija, ob treh popoldan me peklu predaj
pot se nekoliko skrči
in udje strohnijo
zemlja jih vase vpije
in ponovno izpljune nazaj
godci bodo uživali v vinu
pili
se veselili
rezine kruha bodo vzeli
si jasmin na frak pripeli
cedila se bo mast s klobas
ko prijela bom Njo za stas
in tercet bo zapel
didldidldajsa
kura nese jajca
didldidldu
petelin uživa v snu
pik in pok
in oh in stok
kaj bi se jokali
za roke se držali
smrt je le postaja
pot do tja nagaja
didldidldajsa
spančkaj zlatolaska
na Železni cesti
piši nam povesti
didldidldu
tik in tak
in tak in tik
rahlja se zdaj kravata
skriva se copata
čas se v pesek skrije
spomine v med ovije

sheeba