Skozi okna, razbita in prašna,
da skoznje pogled ne seže več
niti do praga,
se plazijo plahi prameni svetlobe.
V ogledalo, od mnogih dihov zarošeno,
polzijo spačene podobe v lažno sliko resničnosti,
pretekle in sedanje
in vsa dejanja, ki niso, kar smo hoteli storiti,
in so besede, ki letijo v nebo,
da se za njimi bela sled vije.

Kadar si le samota v temi,
takrat si sposodi tvoj glas
zaprašeno vprašanje,
ki visi na razmajanem obešalniku časa:

»Smo tu mogoče zato, da bi rekli: hiša, studenec,
most, vrata, vrč, okno, sadno drevo …?«*



*R.M.Rilke - Devinske elegije, Deveta elegija

murka