Sonet 1.
Zdaj pada dež, le ena kaplja tebe,
preriše tisto iz neba na lice,
prerisat bi uspela še osebe,
a odletiš, kot zdaj na jug so ptice.
Snega ni, duša s tabo na hlajenje
odpravlja se na pot, z roko išče.
Predstavljaš se v spomin kot grozno trenje,
pogrešam te, kot ta otrok igrišče.
Zdaj pada dež, izguba uro išče,
je pozna dlan, ki s svinčnikom začrta –
podobe dveh plamenov na ognjišče.
Zdaj pada dež, prerokba se izliva,
zapolnil je notranjost moje duše,
zdaj pada dež, v oči si zdaj strmiva.
preriše tisto iz neba na lice,
prerisat bi uspela še osebe,
a odletiš, kot zdaj na jug so ptice.
Snega ni, duša s tabo na hlajenje
odpravlja se na pot, z roko išče.
Predstavljaš se v spomin kot grozno trenje,
pogrešam te, kot ta otrok igrišče.
Zdaj pada dež, izguba uro išče,
je pozna dlan, ki s svinčnikom začrta –
podobe dveh plamenov na ognjišče.
Zdaj pada dež, prerokba se izliva,
zapolnil je notranjost moje duše,
zdaj pada dež, v oči si zdaj strmiva.
Komentiranje je zaprto!
1.jpg "Nemo")
Napisal/a: Nemo
- 17. 01. 2008 ob 17:34
- Prebrano 1059 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 336
- Število ocen: 14
