Bela tišina v snežinke ujeta ( iskalcu Tomažu v spomin )
Bela tišina v snežinke ujeta,
Spod neba se spušča,
Zelene poljane prekriva z belo odejo,
Vso nečistočo v deviško belino odeva.
Prekriva spomine,
Poletne tople in strastne,
V mrazu jih vse zamrzne,
Me spomni na čas,
Ko vse mine.
In potopim se v mislih v belino,
V krutost gore samotne,
V plašč viharjev rjovečih odete,
Ki krog in krog,
srce v ledeni objem oklepa,
Ki misli plezalcev pogumnih
In nade njih, niso ji svete,
Ki brani deviškost bele,
Neskončne svoje poljane,
Ko sproži plaz, ki bobneč,
preko prepada neskončnega
kot tisoč hudičev razjarjenih rjoveč,
S svojo surovo močjo, v pišu plane,
Pobriše vse madeže temne s strmine
In upanje z njimi
... ter vse spomine.
Bela tišina, v snežinke ujeta,
Spod neba se spušča …
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brainstormer
- 04. 07. 2010 ob 10:32
- Prebrano 714 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 155
- Število ocen: 5
