biva v sobi štiri
prosi me, naj zastrem okna
moti jo žarčenje sonca
vročina mi paše, pravi
le svetloba ubija oči
a so moji že prišli
sedaj, vsak hip, jo potolažim
posedeva se
počasi
najprej otečeni nogi
za njima prihaja utrujen trup
poravnava spalno srajico z rdečimi pikami
odstraniva infuzijo
počeševa lase
obriševa kapljo krvi
roke nasloni na mizico in čaka
s pogledom usmerjenim v modra vrata
med prsti drobi kruh
rada ga ima
tako kot kumare
ravnokar prinešene z domačega vrta
narezane na tanke rezine
in prelite z oljem, kisom
izboljšane s soljo in poprom
in žlico kisle smetane
v pričakovanju božanskega okusa zadiši
pokrov sklede se odpre
podam ji vilico
in ko ponese prvi grižljaj v usta
jo vnuk gleda z začudenimi očmi
babi, vesela si jih
vedno, duša moja zlata
predvsem tebe, ki se spomniš
da mi je všeč kumarična solata

sheeba