Uredništvo je 30. 6. izbralo pesmi pomladi 2010.
Na letni ravni se je odločilo za uvrstitev v prihodnji zbornik 2011 - Pesem si Mladostni: Ananas (Milni mehurčki, Televizija) in Nejc (Moja super mami)
Pesem si tujejezični: Maki: Neverstvo, Vertigo: Mali oglas, Vida: Mrtav dan
Urednice so uvedle posebno rubriko: Pesem si Narečna, kjer so izpostavile Tojo: Petri.
Za kratko pomladi so se v ožji izbor urvstili:
Dusann: Scifaiku 2, bp: Tank riše tanko, Aco Ferenc: Kruiku, Gari: H10 (facebook 2), Zoja: Poletje
in Lea 199: Haiku 137, ki je naposled postala kratka pomladi 2010

Med pesmimi so se v finale uvrstile: Rok Horžen: Pustimo podrobnost, Branko Bačović: Rdeči kabriolet, Legy: Legikons 4, Joakim: Karavana, Burjak: Poletje prihaja in Coprnica z barja: Samogovor, ki je postala pesem pomladi 2010.
 

Obrazložitve izbora
 

Samogovor - Coprnica z Barja

Skozi negacijo v pesmi zaslutimo zdajšnjost, ki je povsem drugačna (morda celo nasprotna) od preteklosti pesniškega subjekta. Avtorica z »ostrino si pozabila nekje na poti« odstopi od pričakovanega linearnega pogleda, ki nabira spomine na preteklost, in prestopi v namišljeno komunikacijo dveh plasti osebnosti. Po oceni drže in zaradi »pajčevin vsakdana« se pesniški subjekt izlušči, razsloji, pri čemer pod vplivom praznine odstopijo plasti. Ta vrzel, ki napolnjuje časovno razpoko med »kamni poti«, ki so lahko razumljeni kot simbol za razjede in želje vmes pretečenega življenja, je polna praznine. Zaključek pesmi nekoliko zaniha iz globoke sporočilnosti, a Samogovoru da prvotni ton: zavedanje in ločevanje med eno in drugo osebo v isti koži, med katerima je pretečen čas, predvsem pa občutenje notranje odtujenosti, izkoreninjenosti in želje po vrnitvi v primarne lege. Pesem, v kateri se bralci zlahka najdemo, saj preprosto, a učinkovito upodablja razkorak med vsemogočnostjo otroštva in omejenostjo odraslosti. Pesem zmore prebuditi neceneno nostalgijo, hkrati pa z verzom »včasih si mi bila bolj podobna« opozori na to, koliko smo kot odrasli ostali zvesti svojim otroškim sanjam in navsezadnje svojemu bistvu.
 

Haiku 137 - Lea199

V tako majhni in krhki pesniški obliki avtorica odpira vesolje razmišljanj. V podobi iz narave najdemo ostrino neživega in neosebno prostranost (morja), ki povzroči odmiranje ranljivega, skoraj neopaznega živega (meduza) ob statičnosti in trdoti danosti (skali). Izbrane besede hkrati nakazujejo na antropomorfnost misli: smetana / žvečenje, kar bralca napeljuje na iskanje vzporednosti med morjem / skalo / meduzo in svetom / življenjem / človekom. Zaradi možnosti dveh popolnoma samostojnih interpretacij se bralec lahko večkrat vrača na haiku, ga prebira in dojema na različne načine.

Gregor Grešak

Komentiranje je zaprto!