Tam, kjer skozi okno Zarje
Zora pihne žarek tja čez Barje
in v meglici krasen svet odkrije,
da lahko si Gora nedrja umije,
tam Srce Potoka v podrasti bije ...

Iz Močvirja nežno se preliva,
v Labodje beli strugi stoka,
kot Samoroga težka griva
v katero Gorska vila joka,
solze v dolino zliva ...

Po kaštelih strmih, tesnih,
mimo korenin, grčav, zapleše
in v copatih lahkih, plesnih,
skozi meh kovača iskre kreše ...

Pa izgine, brez sledu ponikne
v globine mračne temnokletne
in kot Vranec besno spet vznikne
iz Kamnine gorske, tisočletne ...

Jezno pihne,
pa se spet umiri ...
Se potuhne ...

Tukaj duša se nasiti in odžeja,
v čudesih nepopisnih vseh uživa,
vpija žarke Gorskega posestva,
v labirintu časa tu se skriva
dom Pradavnega kraljestva ...

gabriel s

gabriel stormer