Nočem ostati sam, ko pride tema

Igra račk nekje ob vodi je preglasila prebujanje narave. Oklenil sem se gole kože, kot že tolikokrat poprej. Okus po morju me je predramil v novo jutro. Šelestenje listja nad glavami je naznanjalo poletje. Še zmeraj si spal... Še zmeraj si spal v najinem svetu. Čas v sanjah teče brez konca, zelene oči so kot počasna reka in skrbi imajo mehkobo obrežnega kamenja. Tok misli me počasi odnaša.

Včasih sem jezen nate, ker ne vidim stvari, ki jih počneš zame. Toda ko mi odpreš oči, se zlomim, ker boli biti ljubljen. Boli, ker me je strah, da te ne ljubim dovolj nazaj. Rad bi ti dal vse, trgal s sebe obleko, meso, kosti, dušo. Trgal bi, dokler ne bi ostalo ničesar več in ti bi imel vse. Takrat bi bil zadovoljen, vedoč, da sem ti dal prav vse, kar je bilo možno dati. Vendar ne morem. Lahko te le objamem in upam, da me boš objel nazaj.

A do sedaj si me zmeraj. Tako dober občutek me preplavi, ko me objameš. Zdi se mi, da sem doma. Sem bi se vračal vsak dan, tukaj bi umrl. V poljubu, v tvojem objemu, v tvoji majici. Z roko v roki bi umiral, dokler ne bi voda odnesla pepela proti oddaljenemu morju.

Nevede sem zakopal nos v zmršene lase in dihal včerajšnje spomine. Šumenje lenobne reke je napolnjevalo obrežno goščavo, kodrasti valovi so božali kamenčke pod bosimi nogami. Stiskal sem se k najinemu ognju, veseli lučki v grozeči črnini vesolja, upajoč, da zaspim, še preden plamen ugasne. Nočem ostati sam, ko pride tema.

Žan Plevnik

Komentiranje je zaprto!

Žan Plevnik
Napisal/a: Žan Plevnik

Pesmi

  • 30. 06. 2010 ob 10:18
  • Prebrano 857 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 188
  • Število ocen: 6

Zastavica