Igra račk nekje ob vodi je preglasila prebujanje narave. Oklenil
sem se gole kože, kot že tolikokrat poprej. Okus po morju me je
predramil v novo jutro. Šelestenje listja nad glavami je naznanjalo
poletje. Še zmeraj si spal... Še zmeraj si spal v najinem svetu.
Čas v sanjah teče brez konca, zelene oči so kot počasna reka in
skrbi imajo mehkobo obrežnega kamenja. Tok misli me počasi
odnaša.
Včasih sem jezen nate, ker ne vidim stvari, ki jih počneš zame.
Toda ko mi odpreš oči, se zlomim, ker boli biti ljubljen. Boli, ker
me je strah, da te ne ljubim dovolj nazaj. Rad bi ti dal vse, trgal
s sebe obleko, meso, kosti, dušo. Trgal bi, dokler ne bi ostalo
ničesar več in ti bi imel vse. Takrat bi bil zadovoljen, vedoč, da
sem ti dal prav vse, kar je bilo možno dati. Vendar ne morem. Lahko
te le objamem in upam, da me boš objel nazaj.
A do sedaj si me zmeraj. Tako dober občutek me preplavi, ko me
objameš. Zdi se mi, da sem doma. Sem bi se vračal vsak dan, tukaj
bi umrl. V poljubu, v tvojem objemu, v tvoji majici. Z roko v roki
bi umiral, dokler ne bi voda odnesla pepela proti oddaljenemu
morju.
Nevede sem zakopal nos v zmršene lase in dihal včerajšnje spomine.
Šumenje lenobne reke je napolnjevalo obrežno goščavo, kodrasti
valovi so božali kamenčke pod bosimi nogami. Stiskal sem se k
najinemu ognju, veseli lučki v grozeči črnini vesolja, upajoč, da
zaspim, še preden plamen ugasne. Nočem ostati sam, ko pride tema.
Žan Plevnik