Iz trna vrtnica - Trnovo ( pesem mojemu otroku )
Junak,
ne prodajaj se življenju za drobiž,
zakaj, le to, izplača mezdo
vsako ti, ki jo želiš.
Kar v tvoji glavi se spočne,
v življenje najde pot, ko se zave,
da vsako stvar, ki vidiš jo,
misel je spočela,
ko potlej s pridnim delom
se v življenje je povzpela,
veselje na obraz ti priklicala,
v srečo vseh se je razdala.
Sedaj naprej,
življenje svoje, nadaljuje,
v mislih drugih,
še naprej se oblikuje,
iz duhov zvedavih,
nam prihodnost kuje.
Glej, človek,
zvedava tu pred tabo,
glavica te gleda,
radovednost temnih očk,
nemirno jo preveva.
Le glej,
da misel ji pustiš visoko
pod oblaki pluti,
naj gleda dol, uči se
le naj sluti,
le odkriva,
kaj krog nje se zbiva,
vsemogočnost misli naj začuti.
In videl boš,
kak strašno moč ima vrednota,
prosta misel,
in ideja živa,
misel glavice igrive, domišljija,
v diru, brez vajeti,
radovednost ta otroška radoživa.
Je ni sile več
na celem svetu,
ki ustavila bi moč deročo,
misli proste,
z vajeti popuščene,
v diru, z veseljem in svobodo obložene,
misli tvojega otroka,
ki ve, da je svoboden,
a ga čaka roka,
Da ga čaka miren, nežen,
varen tvoj pristan,
ko življenje naloži mu težo,
pod katero bi ječal,
Če ne bi te resnice že spoznal,
da izplačan že je bil,
še preden je krvavi pot potil.
A upanje na svetel dan ga čaka,
ker ve, otrok zvedavi,
v bojih uma prekaljen,
Da misel vsaka,
ki v glavi se rodi,
če le pogumno jo neguje
se ničesar ne boji,
V sončnem dnevu se rodi,
na plan prebije,
s srcem svojim,
zdaj svobodno bije,
Z močno voljo
krog srca se mu ovije,
ko le grenko čašo uka
še do dna izpije.
Zato kelih grenak,
mladih ustnic le naj se dotakne,
naj le okusi,
življenja pravega, grenčino,
Ker le železo,
večkrat prekovano,
bleščečem meču podeli ostrino.
A naj vedno v tvoj pristan se vrne,
si spočije dušo,
a potlej,… misel svojo,
v lepši jutri zopet strne.
Od življenja pravo plačo naj zahteva,
naj le- to vse tisto mu izplača,
kar junak izpulit hoče vedno znova,
ko se vrača na bojišče znanja,
In ko vedno znova
misel svojo na ognjišču kuje,
lepši jutri, v mislih nam,
kot glino, oblikuje,
da spet zgnete misel novo,
Naj ljubezen do učenja ga preveva,
ko vrtnica, kot srčna kri rdeča,
iz čaše znanja žejno pije,
Misli tisoč glav zvedavih,
pod oblaki pluje, čez Trnovo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brainstormer
- 30. 06. 2010 ob 07:53
- Prebrano 1312 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 415
- Število ocen: 12
