Že nekaj časa je minilo od prve ptičje pesmi, pisani cvetovi so že pokukali na plano. Hladna rosa je že zdavnaj segla po sinjem nebu skupaj s Soncem, ki je bilo sedaj že popolnoma prebujeno. V dolini se je razlegel jutranji živžav. Rdeči, modri in zeleni avtomobili so si utirali pot proti oddaljenim mestom po asfaltnih rekah. Družina ježkov se skobacala iz svojega brloga, mladički so se kotalili po strmini hriba in nastavljali svoje kosmate trebuščke zlatemu soncu. Življenje se je napihnilo in usulo iz razpočenega balona noči, čakal sem v vznemirjenju.

Odmaknil sem pogled od okna in ponovno zastrl žaluzije. Kepica v postelji je nekaj zamomljala. Pritajeno sem se zasmejal, nisem je želel zbuditi. V sobi je vladala lahkotna spokojnost, ki jo je napolnjevalo počasno dihanje. Kepica se je prevalila na drugo stran, zunanje prebujanje ji ni ugajalo. Tiho sem sedel zraven postelje, treba bo počakati. Moje jutro se namreč ne prične brez njenih oči.

Žan Plevnik