Temá preveva košenino suho,
s pridihi niča se neskončnost hrani.
Tišina besna svoje zvoke brani
in svit se trudi zlesti v nemost gluho.
Se skriva sonce za pradavno črto,
ki na obzorju se kot smrt krohoče,
v zaledju zore mladi kosec joče
in ostre reze niza v blaznost vžrto.
V očeh še vedno mehki toni dneva ...
a usta že zaprta, brez šepeta.
Le slep spomin pod vekami odmeva.
Rjaveča kosa, v mrzli kamen vpeta,
namesto grla žalnice prepeva.
Brezkončna zgodba. V strahu neizpeta.
Lidija Brezavšček - kočijaž