...
No,
sedaj vam bom pa prebral pesem,
na katero sem nadvse ponosen,
ker je; kako naj rečem?
... nekakšna ...
prelomnica ... da, prelomnica
na moji pesniški poti.
To pesem sem namreč napisal
nekega lepega deževnega dne,
ko mi je srce napolnjeval nemir
in govori o tem,
kako nemir napolni mir ...
v dežju.
Naslovil sem jo: Dež,
gre pa takole:
Dež,
dež, dež, dež,
ves dan dež.
Kaplje štropotajo
po okenski šipi.
Dež,
dež, dež, dež,
dež mi zaliva srce ...
No, tu sem hotel prikazati tisti nemir v srcu;
tisto razrvanost.
Bom prebral še enkrat:
Dež,
dež, dež, dež,
dež mi zaliva srce
polno nemira.
Vse buči;
vse šumi;
dež, dež, dež ...
in sedaj pride preobrat,
ko se pričnem pomirjati.
Takole:
Dež, dež, dež,
ves dan dež;
kaplje štropotajo
po okenski šipi;
vse tiše in tiše.
Tišina kaplja.
Kaplje tišine
špricajo v srce.
Tako sem hotel prikazati
pomirjanje,
ki pa sem ga še bolje opisal v zaključku pesmi: