Pišeš haiku
stojiš sredi lačnega šuma
čakaš
na tisti tihi blagoslov
ki se kdaj pa kdaj
zazre vate
baje
pišeš haiku
pes laja
tih vetrič boža
mrk odmev
mižiš
in pišeš haiku
trmasta breza
umika svoje veje
grdim pogledom
pogledaš čez teraso
odložiš haiku
pavza
razvneto nebo
namaka slinast jezik
v gorsko mednožje
ti pa zreš v bel papir
in mu groziš
s penastim kulijem
en dva tri štiri pet ... šest
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Žiga Stopinšek - Sigi (skrbnik)
- 27. 06. 2010 ob 20:45
- Prebrano 1349 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1070
- Število ocen: 25
