Maj je. In dež lije že celo jutro.
Utrujene napol odcvetele jablane,
svoje težke belkaste krošnje
povešajo k tlom.
Ker so žalostne.
Kot tista babica na železniški postaji,
ki se je izpovedala sivolasemu gospodu kraj nje.
Ves svet je žalosten.
Zunaj še vedno dežuje.
Ta zelen vonj pomladne narave
spet pripravlja popolno sterilno
okolje za žalost.
In ko se je naveličam,
sklenem zbežati.
Tako kot sem storil pred leti in
Tako kot bom storil prekmalu.
Toda kamorkoli grem, pa naj bo še tako daleč bo vse isto.
Še vedno me bo spremljal
vonj prekajenega mesa in sajastih misli.
Ker si ne dovolim živet tako, kot bi si želel jaz,
moje komaj utripajoče srce potrebno infuzije.
Ker sem brez moči in je moje telo
le še robot zmanipuliranih
možganov nad katerimi
nimam več nadzora.

Gasperrr