S teboj sem.

Med tihimi vejami

v blagem vetriču

nežneje od tvoje bolečine

kličem ime.

Plahim srnam

v bežanju za dih

naročam naj te sledijo.

Naj pustimo pogled

mojih grenkih sledi v mokrem,

naj se razblini oblak črnih ničev,

da se te dotikam v sladkem pristanu

toplega podkožja

in nemih krikov brez besed.

Ni novo, ni od zdajle, ni od prejle,

je samo od takrat.

Bilo je v času ko smo v upanju

naselili zemljo,

ko niti sami nismo zmogli zavedanja.

Ne samo drevesa,

tudi jaz potrebujem tvoj objem.

Tudi jaz.

Drevesa so že zdavnaj ujetniki.

Ne zamerim ti svobode,

ne osvoboditve.

Dveh.

IŽ-lev