Preveč sokov me potisne iz spanja,
tiho odškrnem vrata,
da Bake ne zbudim
obstanem, ne vem … še sanjam:
… Sredi sobe stoji krasna vila,
ob borni sveči gola do pasu,
nagnjena naprej z nežnimi gibi
zajema vodo iz bele posode,
umiva ob siju sveče
svojo, meni božansko podobo …

Lepa je v skromni svetlobi,
s svojimi srebrnimi lasmi,
prvič tako odejno razpetih,
ki svilnato pokrivajo njeno bit,
kot slapovi svetleči v polni luni …

Slika je kip v mojem spominu,
kot tudi njeno branje težkih klasikov,
Dostojevskega, Tolstoja je imela najraje,
in vedno vmes še sladico Puškinovih pesmi
… brala je v cirilici … dneve in pozno v noči.

Spominjam se njenih,
po vrsticah pomikajočih se ustnic.
Nekoč sem jo vprašal, če “žvače” napisano,
kar jo je še dolgo spravljalo v smeh.

Spomin nate mi se redno obudi
ob piskanju v pljučih, tedaj se srečava
v težki sapi, ki sem jo nasledil po tebi,
in naj ti še omenim moje lase, ki so tvoji,
da pri teh letih še brhtijo na moji glavi …
Vse dobro v meni - si ti.

Zbodlo me je v dušo,
ob odprti škatlici spominov,
prebirajoč umirajoče slike
že davno pokojne,
moje najljubše osebe…

mojega edinega studenca ljubezni
… brez njega bi davno žejen umrl.

aco ferenc