RIBIČ V ČOLNU STAR
V lesenem čolnu starem,
ki se komaj skupaj še drži,
Se nad mrežo sklanja ribič star,
Ki mu leta ukrivila so hrbet.
In z iglo dolgo,
ki vihte jo kakor stare veje
Vsi skrivenčeni že prsti,
krpa mrežo, na kateri že se vozel tisoči,
z vsemi prejšnjimi prepleta,
Kot plečem ribiča,
So mreži tudi šteta leta.
A prsti krivi so in upognjen res je že hrbet,
A vedno še ta sij gori v očeh,
Na ustnah vedno še igra nasmeh,
Tega ne izbriše nikdar teža let.
Roke razjedene, zgarane, žuljave,
Ki cel že vek,
Objemajo izlizanih že vesel les,
So trde, kakor hrastov les postale,
ko iz dneva v dan, ob sončnem vzhodu,
Čoln osamljen, z vesli,
so poganjale na morje,
doklej se ribjih lusk srebro
Nabralo ni na čolna podu,
A potlej vračale moža so spet Domov,
v kamnito kočo,…
tjakaj na obzorje.
Iz dneva v dan, življenja let,
So biseri soli se lesketali na tej temni koži,
Veter, sol in boji z morjem,
So razbrazdali, kot njiva, razoran obraz,
Prenesli so valovi vanj vse svoje gube,
Prešibala neštetokrat pozimi ga je burja
Kot šivanke ostre kaplje ter ledeni mraz.
Iz dneva v dan, življenja let,
So biseri soli se lesketali na tej temni koži,
Vsak dan so v vetru
Brazdale jo slane kaplje,
Se možu vsako noč po morju toži.
Ker žuljave roke,
ki z vesli so ljubile morje,
Ker žuljave roke,
ki z vesli so se z morjem bojevale,
Ker žuljave roke,
ki mrežo s svojo so krvjo pojile,
Se ovenele bodo spet,
Ob koncu svojem, v eno,
Z vodo morja slano zlile,
Spomine bodo, vode temne, modre,
V globinah svojih,
kakor čoln na dnu morja prekrile,
Kosti, kot morja beli cvet,
Njegove, v morskem vrtu, pobelile.
ki se komaj skupaj še drži,
Se nad mrežo sklanja ribič star,
Ki mu leta ukrivila so hrbet.
In z iglo dolgo,
ki vihte jo kakor stare veje
Vsi skrivenčeni že prsti,
krpa mrežo, na kateri že se vozel tisoči,
z vsemi prejšnjimi prepleta,
Kot plečem ribiča,
So mreži tudi šteta leta.
A prsti krivi so in upognjen res je že hrbet,
A vedno še ta sij gori v očeh,
Na ustnah vedno še igra nasmeh,
Tega ne izbriše nikdar teža let.
Roke razjedene, zgarane, žuljave,
Ki cel že vek,
Objemajo izlizanih že vesel les,
So trde, kakor hrastov les postale,
ko iz dneva v dan, ob sončnem vzhodu,
Čoln osamljen, z vesli,
so poganjale na morje,
doklej se ribjih lusk srebro
Nabralo ni na čolna podu,
A potlej vračale moža so spet Domov,
v kamnito kočo,…
tjakaj na obzorje.
Iz dneva v dan, življenja let,
So biseri soli se lesketali na tej temni koži,
Veter, sol in boji z morjem,
So razbrazdali, kot njiva, razoran obraz,
Prenesli so valovi vanj vse svoje gube,
Prešibala neštetokrat pozimi ga je burja
Kot šivanke ostre kaplje ter ledeni mraz.
Iz dneva v dan, življenja let,
So biseri soli se lesketali na tej temni koži,
Vsak dan so v vetru
Brazdale jo slane kaplje,
Se možu vsako noč po morju toži.
Ker žuljave roke,
ki z vesli so ljubile morje,
Ker žuljave roke,
ki z vesli so se z morjem bojevale,
Ker žuljave roke,
ki mrežo s svojo so krvjo pojile,
Se ovenele bodo spet,
Ob koncu svojem, v eno,
Z vodo morja slano zlile,
Spomine bodo, vode temne, modre,
V globinah svojih,
kakor čoln na dnu morja prekrile,
Kosti, kot morja beli cvet,
Njegove, v morskem vrtu, pobelile.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Brainstormer
- 24. 06. 2010 ob 07:43
- Prebrano 1101 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 220
