Zeleno mežiknejo
plodni zadki kresnic.
Temá se prižge.
V vseh smereh
se krajec vzhajajočega lica
polaga pod vlažne liste
in v hlad. Ribez diši
po sončnem polnilu
in kislih kapljah.
Leživa pod brajdo;
skozi njeno ožilje stegajo
zvezde svoje radovedne oči.
Raskav dotik in komarjev pik.
Tišina, napita z žužnjanjem
večernih žuželk,
budna in migetava v ritmu
najinih prstov,
zgoščena v slutnjo božanja,
v razporek zvončnic,
v njihov zagatno sladkobni vonj.

Junij, ki da najkrajše noči,
v približku resničnosti vstopa v naju;
iz ust mu diši po spanju
in prihajajoči razpočenosti
jutranjega zehljaja.
Leživa pod trto, ki so jo
vešče okrasile v prepozni mlaj,
in se z gosenicami vred
zalezava v tople žepe
med tvojo in mojo kožo.

Aleksandra Kocmut - Kerstin