še klopotec je utihnil
ko ga sonce
brez oblaka
mimo sence
z nič več vetra
brž
premaga.
trta
drevje
listje
to prelepo igranje
s čustvi,
očmi
ki zviška gledajo
nanje.
igra
ki je kruta realnost
v grozi sanj,
ko se barve
ljubijo med sabo.
sama ljubezen,
ki je ne more opisati nobena beseda,
ko se zazreš v jesen,
vso pisano
in polno
toplega vetra,
ki ti bo božal telo
in se lovil s tvojimi lasmi.
objem tvojega ljubega
ti bo tako blizu,
ko ga v jesenski osami,
brez da kaj rečeš,
brez zavesti, povabiš k sebi.