skuham si kavo
poslušam burjo
ki zavija v jutro
poletnega dne
zašijem si zadnje
brazgotine in se
prepuščam trenutku

jadram nekoliko tog
med zvezdami
ki ugašajo le zato
da se nebi počutil sam
vlečem sramne ustnice
prodiram v globino
okušam slano
se vozim mimo
poznanih likov
ki se mi zdijo tako tuji

kakor da sem tak
opekast in nekoliko drugačen
nekoliko osamljen
predrt z veliko iglo
kot čarovnikov balon
ki še vedno ne pušča

zdi se mi da imam
igle tudi čez ličnice
da mi jih zelene modre
rjave sive in mešane oči
več ne odpuščajo

ker sem modro
obarvana školjka
nekoliko odmaknjena
od tistih rjavordečih
ki grabijo ograje
katere so postavili
ribiči preživetja
nekih davnih spominov
ki so me že zdavnaj začrtali
kakšen bi moral bit

ivan z