Nomad
Si ji najprej rekel, da jo ljubiš?
Si ji vroče zagomazel po zatilju?
Koliko tvojih prstov je šlo vanjo?
Trije? Štirje?
Si pustil trobento pod njenim napuščem?
Si bil Zeleni Jurij? Si pel? Si vriskal?
In tvoja petarda, tvoja vroča raketa,
se je morda v njej razpočila v zvezde?
Si videl njeno srce? Njegove vdolbine?
Si videl temo v njem, njegove plasti?
Nevidne uroke? So te spletli v kito,
v štrenast, svilnato pajčevinast rep,
ki ga ne moreš več izpljuniti?
Je drhtela? Drgetala? Je klicala na pomoč?
Si rohnel v njej kot Hun, kot medena baraba,
kot puhloglavec iz mastne, lebdeče tvarine?
Si videl njen odsev na ustnicah noči?
Njeno spačeno podobo? Si ji gledal v oči?
V tista skrivnostna tolmuna, v brezčasje?
Bi jo zmogel roditi? Bi jo zmogel dojiti
s svojim lažnim semenom, zibati v šotoru,
valjati po travi? Ji šepetati o pohujšanju,
o pomladi in o vlažni, šklepetajoči smrti?
Si ji govoril o upanju, o brezglavih načrtih,
o tujih zvezdah? O ladjah, ki se skrivajo
v ognjenih zrcalih? O poteh vase, o obupu,
o skrivenčenem drevju v tujih, negibnih naročjih?
Si ji mazilil dlani? Ji z lasmi umival noge?
Si jo prosil odpuščanja. Ji umiril drget?
Si ji pljunil v obraz? Si izvlekel svojo uzdo,
svoje otrplo črevo iz njenih vročih čeljusti,
iz njenega puščavskega spomina,
ko si odšel?
Si ji vroče zagomazel po zatilju?
Koliko tvojih prstov je šlo vanjo?
Trije? Štirje?
Si pustil trobento pod njenim napuščem?
Si bil Zeleni Jurij? Si pel? Si vriskal?
In tvoja petarda, tvoja vroča raketa,
se je morda v njej razpočila v zvezde?
Si videl njeno srce? Njegove vdolbine?
Si videl temo v njem, njegove plasti?
Nevidne uroke? So te spletli v kito,
v štrenast, svilnato pajčevinast rep,
ki ga ne moreš več izpljuniti?
Je drhtela? Drgetala? Je klicala na pomoč?
Si rohnel v njej kot Hun, kot medena baraba,
kot puhloglavec iz mastne, lebdeče tvarine?
Si videl njen odsev na ustnicah noči?
Njeno spačeno podobo? Si ji gledal v oči?
V tista skrivnostna tolmuna, v brezčasje?
Bi jo zmogel roditi? Bi jo zmogel dojiti
s svojim lažnim semenom, zibati v šotoru,
valjati po travi? Ji šepetati o pohujšanju,
o pomladi in o vlažni, šklepetajoči smrti?
Si ji govoril o upanju, o brezglavih načrtih,
o tujih zvezdah? O ladjah, ki se skrivajo
v ognjenih zrcalih? O poteh vase, o obupu,
o skrivenčenem drevju v tujih, negibnih naročjih?
Si ji mazilil dlani? Ji z lasmi umival noge?
Si jo prosil odpuščanja. Ji umiril drget?
Si ji pljunil v obraz? Si izvlekel svojo uzdo,
svoje otrplo črevo iz njenih vročih čeljusti,
iz njenega puščavskega spomina,
ko si odšel?
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 20. 06. 2010 ob 17:15
- Prebrano 1242 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 649
- Število ocen: 18
