Neslišno stopam po obzorju odseva
nekega planeta
imenovanega Zemlja.
Okrog se plazi razodevanje in um
nebeškega dihanja.
Odstopam svojo bolečino oblakom
Zgostijo se!
Kričijo dol na polja in ne ponehajo trepetati.
Slečena, brez kože, ležim v izpovedi.
Priznam!
Grešim, ker ljubim.
V grehu premetavam izpadle oči,
v zenicah udari strela in grom razkolje srce.
Zemljo imam med prsti.

Silva Langenfus