Ko dirjam čez strm, oči si zatisnem, kaj briga me grm, raj' skočim in vrisnem. Pa kamni in voda ne motijo me, zame preproga to žametna je. In padci in praske, vse spada zraven, ne slišim opazke, kaj-človeška raven! Ne mislim o času, kaj dan je, kaj noč. Na slabem sem glasu. Kaj briga me moč! Zdaj plazim in tečem k tebi v naročje, da ljubim, ti rečem. In strmo pobočje...

Zalka Grabnar