Sivo deževje mu spira spomine,
ki so mu jédkali sliko v očeh,
kot cvetni prah, ki prodira v vitrine,
sled hrepenenja v prečútih nočeh.

Je on mar Sizif, ki zbira oblake,
duh Aladinov, ki pleza v nebo?
On rad se znebil bi vse te navlake
in stopil nov, kakor Feniks, pred njo.

Ona je tista, ki z vetrom zapleše,
níkdar, nihče, je ne more ujeti.
Je samo svoja, ni tvoja, njegova,
ve, da ne sme si je preveč želeti.

Včasih je deklica, nežna, sanjava,
joka, prepeva, lasé razčesava.
Drugič kot burja vihra, divja ženska,
prava Princeska, narava peklenska.

Dule Metulj