Ni svetlobe,

ne bomo dočakali živi konca tunela, ne bomo.

Drug drugega bomo ocenjevali, grše tišjega,

tistega ki ga lahko, ki je bolj nemočen

in ne bo dal močne klofute nazaj.

Temu se reče boj za bit. Ne boj za boljše,

ne, takrat ni pogleda v ogledalo.

Do konca po kamnih bomo plazili, kot že.

Noge bodo krvavele, srca že dolgo več

ne bomo čutili, niti bola več ne.

Do konca. Vsak iz svoje kletke ujetosti,

podobni ptičem, ki so jih pretihotapili

iz toplih krajev svobodnega leta,

smo pristali, zdaj so kletke bližje,

čeprav vsak iz svojega jeklenega primeža.

Kogar boli huje, bo hujše grozil drugemu.

Kdor bo utihnil bo pustil zrak drugemu.

Samo do konca, nič drugače, nič sprememb.

Kot križev pot, ta se čuti.

Potem bomo zbrani igrali zdravnike,

socialne delavce in kaj vem kaj še vse.

Na zadnji poti vsi vedo, kako je treba rešit

pogubljeno. Kdor pride na sedmino mora hvalit.

Za dobro večerjo in spomin brez spomina.

Ko duša umre je konec kamenjanja.



Ko se živi (hira) stisni pest močneje.

Nihče ne preživi. Nihče ni.

IŽ-lev