Nekoč spet divja misel v glavi pletla
bo to, kar zdaj pri tleh pod kamne tlači,
vse, kar iz sebe, bleda, plašno vlači
in vsa obrobja bodo rezko svetla.

Vse, kar je vdano v mehko možganino,
zakrknjeno in mrzlo pesmi čaka,
da bo spet zraslo in ne bo navlaka,
da prevetri to zdritasto sivino.

Pogrešaš vznik, prežemek tiste ure,
ki verzov zven vihti v vesele note
in zlogom ne pusti iz prave "špure".

Odšla z megló je praznične sobote,
zavita v plašč ledene avanture-
pustila pesniku je molk samote.

Lidija Brezavšček - kočijaž