V glavi mi note igrajo melodijo,
ki nihče ne pozna jo.
Zapis je tak in drugačen,
nobeni pesmi izenačen.

Ponavadi solze, a le včash smeh,
melodijo to krojijo.

Vse poganja me v beg,
a le pesmica v glavi me ob tla pritrjuje.

Nič se ne ponavlja, nič se ne stopnjuje.
Le na isti glasnosti se nadaljuje, nadaljuje in nadaljuje...

Želim, da konča se, da preneha ta melodija!
Ne spim, le ležim in v strop strmim...
Pesmica pa igra, igra in igra...

Obstaja bolečina, ki ne boli,
solza, ki se ne posuši
in sladek nasmeh zaigran.

A melodije okus je vedno enak,
nikoli se ne spremeni;
ostaja grenak.

*masha*