kaj pa, če je vse le krpanje samote in praznine
ko me pobeljena noč nagovarja
zapečati z ledom
da se v zakrnelih drobtinicah zemlje prepustim mehurjem vrele vode ob robu lonca
in zrnom, ki so plodna
mogoče nekoliko tanjša
počasnejša
rjava
za odtenek modra
nad trsjem ploska
prisluškujem in iztegnem roko
ko se mi plast šote približa iz spanca
natrgana in krvava prosim odpuščanja
volkove
duhove
stegnenico
polomljen vrat
na prostem
ko izginjam v jatah
dim se vije iz grmad

sheeba