Prvi kamen
se v blatu utaplja,
s poplavo na obrežju temni
in sanja o vodi, ki ga krogli.

Drugi kamen,
odrezan od skale,
odmeva od sten,
preskakuje prepade,
drevesa, grmovje, zeli.
V drobirju, poraščen z mahom, preži.

Tretji kamen se vzpenja iz tal.
V zapajčevinene oči
ga drezajo rogovile.
Ko jih zglodajo črvi,
se mu pogled zbistri.

Četrti kamen
je v človeški ograji vogelni.
Prisluškuje spotikam, spominom, spoznanju,
šepeče v otroškem kričanju,
zasleduje omahovanja na križpotju.
Momlja, ko se znoči.

Peti kamen
se greje s kačjimi svitki.
Rahlo drhti,
kot voda pod mrestom.
Na sončni strani,
v ogradi z ovčicami.
Ta vedno molči.

Šesti kamen
skriva v sebi
zmajev odtis.
Visoko v bregu
se sklanja čez previs.
Ko strela vanj sikne,
na nebu vznikne goreči obris.

Sedmi kamen,
ga težkam na dlani.
Do kosti.
Dokler ne zažari
v beli barvi, posut z luknjicami.
Se k dežju pripravlja.
Skrij me, kamen, skrij.

Ana Porenta