Slišim kamen, kako joče
ob zvoku valovanja ustaljene reke.
Spreneveda se in briše si ostrine,
da z oblinami zakrije krike.
Vržen in odnašajoč je ta odmev.
Ob korenine, usedline, preperele meje
se zatika, in ob tem si misli;
Kdo sem? Kaj sem? Čemu služim?
O ,da mi biti je vojak v četi skal.
O ,da mi biti je rojak v drobovju hiše.
On kotali se dalje, brez občutka dna,
loveč se za žgečkajoče žarke in
kraljestvo sna.
Nekoč mu močna burja zlomi lice in
na črnem bregu obleži, v krvavem smehu.

Silva Langenfus