Veter odnaša cvetje stare češnje,
po dolini glasno sopiha vlak,
poganja spet rdeče resje,
po hodniku odmeva njegov korak.

Kakor da ne bi znala ljubiti,
zapuščal je izbo obsijano na pol,
kakor da ne bi hotel oditi,
zamahnil je z roko in prevrnil stol.

Še, njegovi dotiki v kosteh in srcu bolijo,
ostaja modro oko in cigaretni dim,
že desetič, oprane blazine po njem smrdijo,
kurba in prekleta - odšle zle besede so z njim.

Zaklepa vrata za poštarjem in tudi ko gre le na vrt,
radija nikoli več ne prižiga in ne odgrinja zaves,
v glavi ponoči odmeva njegov črni srd,
danes ona čaka na vlak da uide čisto zares.

roja