Na klopco v parku spet je sedel par,
kot pred leti, ko sta se spoznala.
A zdaj med njiju sedla je tišina,
čustev neusmiljeni mesar.

Ona spet je isto knjigo brala,
on z nasmehom istim je bil tam,
le tišina je prišla na novo,
saj predolgo sta se že poznala.

Čas jima je dal spomine,
a je vzel ljubezen
in natresel bolečine.

Njiju, ki so leta ju ločila,
zdaj tišina le še povezuje,
a nikoli ju ne bo združila.

coprnica z barja