Zajokalo tristo mater iz tovarne,
tristo mater, ki ostalo je brez plače,
tristo mater solze si brisalo,
robcev, mokrih od solza,tristo mater,
pred pogledi lačnimi,
poskrilo v hlače.

Pa v letalo sede naš predsednik,
suknjič nosi mu prisklednik,
v Bosno poleti z jekleno ptico,
tristo mater plač zapravi,
na "pomembni" tej odpravi.

Škrta z zobmi vseh tristo mož,
tisoč lačnih očk otroških,
gleda željno v kruhov koš,
kjer ni kruha,
le po zraku v prazno,
mater tristo, reže nož.

A predsednik, kot gospod letijo,
mater tristo v solzah blizu ne pustijo.
Ko otrokom, v prazno reže nož,
naš predsednik pa ostaja trden mož.

Brainstormer