pojem, Sofija, s pljuči
in prepir stanjša papir

ne išči rok
objemi bok
me strah drži
hudič ne spi

bla bla bla
ne, Sofija, dovolj je zlogov in iz zlogov sestavljenih besed
dolgih
preveč
so šumniki odveč

v stari Ljubljani skrita
v mrtvaški prt ovita
psa sprehajam
ljudem ugajam

bla bla bla
ja, Sofija, zakriči
če mrmranje moje pesmi je preglasno
če je jed preslana
in voda teče v potokih
mimo mene
tebe
skal
v znoju lega
daleč sva od klasastih obal

razum otrpne
dih zakrkne
kost skeli
sklep drži

bla bla bla
mogoče, Sofija, bova odpotovali v Afriko
in rešile pet milijonov ljudi
zajezile smog v Ljubljani
preštele mline ob Rižani

zaželim si hoje
a ne v troje
ni koristi
močno potisni

Sofija, gospod Eliot je pustil ključe in meč
rekel je, naj se ne igrava viteze in princese
kmalu bo nazaj
odnesel bo posodo z rožo na okensko polico
da najdeva tisti ni ga kraj

sheeba