Viktorijo sem srečala po naključju. Skrivala se je v drobni knjigi, le sto petdeset strani, med trdimi platnicami. Podala mi je roko in me povabila v svet spominov. Vsaka prebrana stran mi je odstrla nov zastor, lahko sem pokukala v tiste daljne dogodke. V trpljenje in ponižanja slovenskih izgnancev v odročni vasici na avstrijskem podeželju. Na življenje prežeto z veliko bolečine in redkimi trenutki sreče, ki so se kot drobni utrinki zaiskrili skozi moreča vojna dogajanja.
Zaznala sem konec druge svetovne vojne. Čas, ko so se hrepenenja začela spreminjati v realnost, ko je bil ljubljeni dom skoraj na dosegu oči. Sledila sem povratku teh nesrečnih ljudi, po poškodovani železnici z veliko postanki in ure dolgimi čakanji.
Zgodilo se je v Brucku na Muri.
Vlak se je ustavil na stranskem tiru.
Iz prenatrpanih živinskih vagonov se je vsula množica beguncev. Postajo je preplavilo vrvenje utrujenih ljudi, ki so iskali vodo, si pretegovali premrle noge in se skušali nadihati svežega zraka. Obenem so si želeli, čim prej nadaljevati pot proti domu.
Večji otroci so zagledali vrtiljak, ki je stal tik ob progi. Igre lačni so stekli in med razposajenim smehom, posedli nanj. Le nekaj trenutkov za tem je strahovito počilo. Tla so se zatresla. Podtaknjena bomba je dvignila vrtiljak v zrak in ga v koščkih pometala med prestrašene ljudi.
Množica je obnemela v grozi.


žalostna mati
med razkosanim mesom
išče otroka

.

Lea199