PN: Za vse moške, ki varajo, tepejo, zlorabljajo, manipulirajo, sovražijo ampak spoznajo.

Si samo odtenek stran od sonca in
štiri sekunde proč od stalitve ampak te še vedno ni strah
plesati bosa v pepelu.
Dušiš se v dimu in pljuvaš vino ter vlečeš resnico
izza svojih polomljenih prstov.
Čisto polizana si z brazgotinami in tvoja pljuča,
napihnjena kot balon, do takrat ko je zrak pregost
tvoj glas pa je zgubljen.

Padaš skozi zaprta okna
na od sonca pobeljeno travo,
valjaš se da bi pogasila ogenj, ki ni nikoli obstajal.

In misliš da ne morem videti,
ampak črnice na tvojem srcu so popolni delci,
ki se prilegajo školjkam, na mojih ročnih bombah namenjenim tebi.
Tvoji okrvavljeni deli pred nogami so delci sestavljanke,
ki ji manjka sredina,
trakovi med mojimi zobmi pa so živci, ki so te včasih držali skupaj.

Povsod po tleh si,
jaz pa se kriv. Jaz sem kriv za besede, ki režejo skoz tvoje
telo
Za alkohol ki se preliva čez odprte rane
in za sovraštvo, ki se nabira ko pride v stik z zrakom.

In zaslužim si vsako besedo, ki jo izrečeš
in vsako rano, ko me opraskaš z na novo zraslimi šapami.

Zaslužim si nož pod prsnim košem,
in prezir na mojem licu.
Udarjaj po meni, dokler niso roke preveč utrujene,
vrzi me v ogenj dokler nisem prezažgan, da bi me kdorkoli prepoznal,
priredi resničnost in iluzijo, dokler ju ne ločim več,
dokler sem nekaj kar sovražiš.
In potem nekaj, do česar ne čutiš nič več.
Izpljuvaj vso svojo ljubezen in me okrivi za madeže.

Ne bom rekel besede,
Ne bom dvignil pesti,
Vsak udarec bom prenesel
Dokler se ne porazgubim v niču s solzo za slovo.

Človeška Lučka