Tako blizu se zdi.
In oddaljena.
Bežna senca, piš vetra, ki mu poide sapa za vogalom.
Ali spomin, ki se prerine v prvo vrsto, kdo ve zakaj.

Roža, cvet v soncu, ki počasi dogoreva.
Snežinke se v hipu spremenijo v kapljice. Izparijo.
A se nikamor ne mudi. Imajo dovolj časa.
Neskončno dovolj.

Negibni plamen odgoreva. Kaplje več ne izparijo. Spolzijo na cvet.

Pridušeni koraki v mehkem snegu se zdijo tako daleč. A tu so že od nekdaj. Kar vem zase. Tako poznani so mi. Enakomeren ritem. Ne prehitro in ne prepočasi.

Plamen utripaje ugasne. Snežinke se ne topijo več. Sestavljajo mozaik. In po cvetu. In po listih.
Vse spreminjajo v eno.
Koraki se oddaljujejo in utihnejo.
Ko bo spet čas, pridejo znova.
Tihi
Enakomerni
Večni

Milan Novak