Strumno stojijo, ustvarjajo gozd.
Tiha DREVESA
le stojijo
in molíjo veje kvišku.

Prazna tišina med debli odmeva,
mir in negibnost,
le mir.

Koliko zlega
treba je storiti svetu,
da življenje te v tla prikuje,
vzame ti ušesa, usta, nos, oči?

In ko divja neurje,
mokre tvoje so noge,
veter zvija hrbtenico
in razmrši ti lase.

In ko nastopi zima,
življenje vsuje ti na glavo
težo mokrega snega,
težo mrkih lic,
trpkih spominov
trpečega sveta.

Strumno stojijo tiha drevesa,
negibno stojijo.
Le tu in tam
poči veja, pod težo snega.

Milan Novak