KI POJEŠ (2)
Odvijaš pergamente duše, raziskuješ periode,
spajaš razcefrane dogodke,
spuščaš se globlje, vse globlje
vame
preslikavaš simbole,
ustvarjaš nove slike, ki so neprimerne
za mikrokozmične pirhe.
Ne razumem, zakaj to počneš.
Obdobje suhe besede, praviš, je primerno za umetnike,
ker so votline dovolj velike za dvaindvajsetkratno obračanje
alfe in omege.
Ah, nehaj že! Nič te ne razumem. Čemu si prisvajaš
htonske atribute?
Beri, praviš,
ko pa hočem tvoje vsevidne oči,
ko pa hočem glas, da se od tebe ločim,
me obrneš v besedi in izpljuneš na pločnik.
Toliko o metaforični sočnosti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 06. 06. 2010 ob 15:05
- Prebrano 1727 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 642
