se spominjam časov
notranje boleče samote
ko me nič ni grelo
in volja je samo poleževala
smileč se sama sebi
nenehno kriče po jubezni
nabreklega telelesa
nepotešenih hormonov
zvoki čutnih melodij
ti tiščijo vzglavnik na obraz
da zadušijo vretje lakote
edino nenehno misel
željo ki prežema
gorečo dušo do spoznanja
da bistvo življenja je ljubezen
Brez tega objema
si ničla brez števila
roka brez prstov
jutro brez sonca

aco ferenc