Nek glas rojeva črke v hladni sobi,
odtegnjene so lastne mu besede.
Zagloda v mantre, zvoke in obrede,
ne išče patosa v gorja grenkobi.
Šteje na prste rime zapoznele,
ki kažejo na misli neodkrite.
Zaupa stenam fraze, v molk zavite,
ker ve, pošteni, niso čisto zrele.
Zaluča v temo svoje krhke stavke,
saj ga, edina brez opomb, posluša;
v odtok izlije trhlih rim nastavke.
Naj lug izmiti strup iz njih poskuša.
Nato pobere koščke in popravke.
Morda je v njih njegova stara duša.
Lidija Brezavšček - kočijaž