Tako je naneslo. Skoraj mi je razneslo glavo.
Potikal sem se skozi ljubezen in se zaljubil v skalo.
Boječe sem otipal mah, začutil zdrsljivo mokroto,
pod prsti mravljo, prerivajočo se v breg,
na belino, v samo dobroto, v odrešujočo samoto.


Tako je naneslo.Žito požeto v kopicah je stalo na strmovju.
Senožeti, na blodnje navajene, so vabile,
koničasti Mrlak se je motovilil v grmovju,
razcapan, pijan, ves razdejan, neprespan, strpljen,
kot da bi ga nabodli na vile.


Tako je naneslo, imel sem jo rad.
V glavi mi je brnela, v kitovju cvetela osuplost,
čudenje vesoljnega praznika, občestva neštetih veselj in nad.
Klatenje imam v krvi, dobro se razumeva...
koraki pa so se oddaljevali, bil sem obsojen na potep.


Tako je naneslo. Kohorta čudenja se je valila in valila,
voda je zalila dolinco za skalo, senožet in strnišče.
Pokazala se je, blaga in mila,
dolila mi v kozarec je vina,
rekoč:" Ne pozabi na ognjišče domače, na me."


Tako je naneslo. Begotno, kaj drugega.
Buldožerska rapsodija. Razdrapana, razmrvljena potrtost.
Driade so mi pobegnile, nisem privoščil jim hudega.
Tudi ona je odšla. Le malo je ostalo. Obrnila se ni.
Korak do njive, plavkic, zapeljujoče milosti...



Tako je naneslo. Še zadnjo laž brezbrižno o sebi si izrekla
in v raztrgano mavrico odšla,
v oblake deževne, nezaželjena in izrinjena iz sebe,
ne vedoč, da svet ni naprodaj
in da vsakdo se za nekaj grebe.

Milenko Strašek