Lutka,
groteskno nasmejana,
je iz porcelana,
pa čeprav ni živa,
- kakor prava dama.
V igri domišljije,
njen nasmeh je pravi,
njen pogled ni prazen,
vlažno me pozdravi...
Vznak,
ko trda pade,
solz nikdar ne toči,
se zapro ji veke,
vendar ne potoži.
Pupa kot odmev,
nadomestna slika,
pravega življenja,
žalostna replika.

Perc