imam dostop do velikih vrat
ki vodijo v anagrame molka
ponižno gledam milni mehurček
izlivam sok prezrelih borovnic
bedim
v modrosti
morda
čakajoč na starost
ne, kje pa
in bistra voda komaj še kaplja
smrt s sencami rožlja
začenja se
s spoštovanjem
svetloba pridrsi z žitnih polj
in se usede na stol
čaka
čarobnost trenutka
večno lepoto
čaka
potrpežljivo
usodo
čaka
zaporedje minut
sekund
spusti se bliže
ugasne motne oči
poboža jih
s prsti zapre
z lic meglice odstre
ozre se
tukaj si, reče
odhajam
sklenila sem roke
vgnezdila dušo
sedaj je tvoje
da leže k počitku
jokaje
s krsto in cvetjem
v nedokončane kraje

sheeba